PRVOMAJSKO ROMANJE 2017

Romanje novomeških župnij v Lurd in Padovo od 27. aprila do 1. maja 2017

1.dan: pot do Avignona
Romarji iz treh novomeških župnij smo se odpravili iz dolenjske prestolnice v zgodnjih jutranjih urah, 27.aprila 2017 proti Lurdu in Padovi. Kakor se je začelo daniti, smo se prebujali tudi romarji na avtobusu. V prijetem vzdušju smo spoznali naše soromarje, duhovne vodje in vodički in seveda naše štiri šoferje. V molitvi in pesmi smo izročili naše prošnje k Mariji, ki je naša priprošnjica pri Bogu.
Kljub dolgi poti na avtobusu, je nam čas vožnje hitro mineval . Vodički sta izčrpno predstavili pokrajine in znamenitosti kjer smo se vozili, duhovni vodje pa so nas spodbujali k molitvi, petju ter poskrbeli za veselo vzdušje. V popoldanskih urah smo se ustavili v provanskem mestu Saint-Maximin, kjer smo si ogledali baziliko Svete Marije Magdalene, v kateri so relikvije in grob ter imeli prvo skupno sveti mašo.
Romarji iz obeh avtobusov smo se še bolje spoznali na večerji v hotelu v Avignonu, kjer smo tudi prenočili po prvem romarskem dnevu.

Ivanka ŽURA

2. dan: Avignon-Lurd
Na poti smo prvič prespali v Avignonu na zahodnem robu francoske pokrajine Provanse (Provance z glavnim mestom Marseille), približno 500 km pred našim ciljem. Avignon je iz zgodovine poznan po tem, da je v 14. stoletju bil središče papeške države (od 1309 do 1423), ki ga je tja preselil papež Klemen V. Ko smo po zajtrku zapustili Avignon smo tudi zapustili Provanso in nadaljevali pot skozi regijo Langedokijo (Languedoc-Roussillion z glavnim mestom Montpellier), ki ima bogato zgodovino že iz rimskih časov. Najbolj znano mesto iz tega obdobja je Nimes. Pokrajina ima bogate kmetijske površine z veliko vinske trte, saj je klima mediteranska. Približno 260 km pred Lurdom smo se peljali mimo znamenitega srednjeveškega mesta Carcassonne, ki je uvrščen na Unescovo listo svetovne kulturne dediščine in smo si ga podrobneje ogledali ob povratku.
Po nekaj kilometrih od Carcassonne smo vstopili v osrednjo pokrajino med Sredozemskim morjem in Atlantikom (Midi Pyrenees z glavnim mestom Touluse), v kateri je tudi cilj našega romanja Lurd (Lourdes). Pokrajina je na jugu omejena s preko 3000 m visokim Pirenejskim pogorjem preko katerega se nahaja že Španija.
Samo mesto Lurd ima okoli 15 000 prebivalcev, ki ima zaradi romarskega središča preko 180 hotelov z več kot 22 000 posteljami. Lurd obišče vsako leto preko 5 miljonov romarjev iz okoli140 držav.
Zgodovina Lurda se je do temeljev spremenila leta 1858, ko se je v votlini ob reki Gave 14 letni deklici Bernardki Soubirous od 11. februarja do 16. julija 18 krat prikazala Marija in ji pustila dve sporočili. Na tem kraju naj se zgradi svetišče, kjer se naj moli za grešnike. Na Bernardkino vprašanje kdo je, pa je potrdila versko resnico (brezmadežno spočetje sem), ki jo je 1854 razglasil papež Pij IX, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha. Bernardka je kasneje vstopila v samostan, kjer je leta 1879 umrla v kraju Nevers, kjer lahko še danes romarji obiskujejo njeno nestrohnjeno telo. Leta 1933 jo je papež Pij XI razglasil za svetnico.
Ko smo sredi popoldneva prispeli v Lurd smo se namestili v hotelu in takoj odšli po »Poti Bernardkine mladosti«, kjer smo obiskali dva prebivališča njene družine in župnijsko cerkev Srca Jezusovega s krstnim kamnom, kjer je bila Bernardka krščena. Po večerji v hotelu smo se odpravili proti svetišču, ki ga sestavlja kompleks več stavb.
Osrednja točka svetišča je votlina Marijinih prikazovanj, pred katero se na prostem ves dan odvijajo romarske molitve in svete maše. V votlini od 25. februarja 1858 izvira studenec, katerega voda je speljana v številne pipe okoli votline, da si jo romarji lahko sami natočijo, jo pijejo ali pa se v njej tudi umivajo. Ob uporabi čudodelne vode so se zgodila številna medicinsko nepojasnjena ozdravljenja. Vsi romarji imajo tudi priložnost, da se v tej čudodelni vodi tudi okopajo v posebnem kopališču desno od votline.
Nad votlino je zgrajena v gotskem slogu zgornja bazilika Marijinega brezmadežnega spočetja, posvečena1876. Na oknih in slikarijah je upodobljen nauk Cerkve o Materi Božji. V tej cerkvi smo imeli ob 20.00 našo drugo romarsko mašo.
Spodnja bazilika svetega rožnega venca je bila posvečena leta 1901. Zgrajena je v bizantinskem slogu v obliki grškega križa s kupolo na sredi in je združena s trgom pred bazilikama z dvema rampama. Cerkev ima petnajst kapel, kjer je v mozaiku upodobljenih petnajst skrivnosti rožnega venca. Čelno stran bazilike je z mozaikom z motivi iz svetlega dela rožnega venca opremil slovenski jezuit p. Marko Ivan Rupnik.
Največja cerkev v svetišču pa je Pijeva podzemna bazilika, ki je bila zgrajena 1958 ob stoletnici prikazovanj in lahko sprejme do 25 000 romarjev.
Po sveti maši smo se na trgu pred bazilikami ob 21.00 udeležili še vsakodnevne procesije s prižganimi svečkami na kateri sodelujejo z molitvijo rožnega venca in petjem Marijinih pesmi vsi narodi, ki se tistega dne nahajajo v Lurdu. Procesijo začno bolniki, na vozičkih, ki jih spremljajo prostovoljci z vsega sveta. Za mnoge je to najbolj čustveni dogodek na romanju v Lurdu. Potrjuje se vesoljnost cerkve, ko romarji za pred molivci, ki molijo in pojejov jezikih vseh prisotnih narodov odgovarjajo vsak v svojem jeziku: Sveta Marija, Mati božja prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Jožica in Karel KAPŠ

3. dan: Lurd
Zbudili smo se v sončno jutro. Po zajtrku smo se iz hotela zopet odpravili proti svetišču. Najprej smo imeli mašo v kapeli sv. Jožefa. Na ploščadi pred svetiščem smo opravili skupinsko slikanje za spomin. In nato – ogled votline, kjer se je Marija prikazala Bernardki. V tišini smo se poklonili kipu Device, za katerega je Bernardka rekla, da je lep, vendar se od Marije razlikuje tako kot nebo od zemlje. V času med mašami je možen ogled votline čisto od blizu. Verniki med molitvijo obhodijo votlino in si pogledajo studenček. Z zaupanjem se dotikajo sten, ki so že zlizane od mnogih rok. Nekateri s sabo prinesejo tudi slike oseb, za katere prosijo, in z njimi drsijo ob steno. V bližini votline so na obeh straneh postavljene pipe, da si lahko vsak natoči lurško vodo. Postavljeni so tudi zaprti bazeni za kopanje v lurški vodi.
Sledil je ogled podzemne bazilike Pija X. To je ogromna betonska stavba, ki je v celoti pod zemljo in lahko sprejme 25.000 vernikov. V njej se vsako sredo in nedeljo obhaja t. i. maša narodov. V primeru slabega vremena se tu odvijajo tudi procesije invalidov. Ob 12.00 uri smo imeli križev pot. Postaje so postavljen na hribu za svetiščem. Kipi so v naravni velikosti. Ima pa ta križev pot tudi 15. postajo – vstajenje: odvaljen kamen pred praznim grobom.
Popoldne smo imeli prosto za samostojne oglede. Seveda smo se zopet vrnili k votlini in v miru posedeli in zmolili. Nekateri so se odločili za kopanje v lurški vodi. Nakupili smo si spominkov in natočili lurške vode, da jo ponesemo domov. Ogledali smo si še ostale cerkve na tem območju. Bazilika sv. Rožnega venca je postavljena pod baziliko Brezmadežnega spočetja, na drugi strani reke Gave stoji cerkev sv. Bernardke, ki lahko sprejme 5.000 vernikov. Lahko pa se pregradi na manjše dele za manjše skupine. V bližini so postavljene hišice, kamor lahko postavimo gorečo svečo. Tu so tudi velike bolnišnice, zato lahko vidimo bolnike, ki jih spremljevalci vozijo v svetišče.
Po večerji smo se spet udeležili procesije z lučkami. Ta dan je bilo še več ljudi. Morje luči je prekrilo ploščad pred svetiščem in vse stopnice ter dohode do njega. Ko smo se vračali proti hotelu, je župnik pred nami nosil zastavo, mi pa smo naglas peli Marijine pesmi.

Nataša Hrovat

4. dan: IZ LURDA PROTI CANESU
Četrti dan našega romanja smo pričeli z zgodnjim jutranjim bujenjem in sveto mašo ob 6.00h v votlini prikazanja. Romarji smo imeli tako še zadnjo možnost za izročitev vseh priporočil sveti Devici Mariji v Lurdu in natočiti plastenke z lurško vodo, ki naj bi imela zdravilne učinke.
Po sveti maši je sledil zajtrk in odhod iz Lurda ob 8h. Na poti smo se kratkočasili s petjem, pripovedovanjem šal, sladkanjem z dobrotami pridnih gospodinj in ”pojčkanjem” (). Romarica Marija pa nam je zaupala tudi svoje doživetje Lurda in njeno srečanje z lurško gospo. Ta se ji je prikazala med jutranjo molitvijo ob votlini in jo na tak način prav posebej blagoslovila.
Pot domov nas je vodila do mesta Carcassonne, ki velja za enega najbolj ohranjenih srednjeveških mest in je od leta 1997 na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. Mesto je obdano z dvojnim obzidjem in legenda pravi, da je bilo v 8. stoletju oblegano. Prebivalci mesta so se sicer uspešno upirali sovražnikom, a po petih letih ostali skoraj brez vsega živeža. Ostal jim je le še prašiček in nekaj žita. Lady Carcas, ki je tedaj vodila mesto, se je domislila zvijače in pitala prašička ter ga vrgla čez obzidje ter tako dokazala, da življenje v mestu teče dalje, kljub temu, da je oblegano z vseh strani. Sovražniki so se ob tem zamislili in se odločili, da odnehajo z napadanjem mesta, saj imajo prebivalci očitno dovolj hrane, da jo zapravljajo za krmljenje prašiča. Lady Carcas je bila nad svojim uspehom tako vesela, da se je odločila, da zazvonijo vsi zvonovi v mestu. Eden od vojakov Karla Velikega, ki je vodil obleganje mesta, je vzkliknil: ”Carcas Sonne!”, kar v prevodu pomeni zvonovi zvonijo. Od tod tudi izvira ime mesta. V mestu smo si ogledali baziliko in se sprehodili po mestnih uličicah.
Po ogledu mesta smo se podali proti letoviškemu mestu Cannes. Med vožnjo do mesta smo si ogledali film o življenju Bernardke in tako podoživeli vse spomine na Lurd. Ob prihodu v Cannes je sledila večerja in druženje romarjev, ki je bilo zaokroženo s petjem ter zabavnim tekmovanjem v pripovedovanju šal Silvestra Fabijana in Fani Volk, ki sta vse romanje lepo nasmejala. Z nasmehom smo zaključili predzadnji dan romanja.

Anka BLAŽIČ

5. dan: ZADNJI DAN ROMANJA-CANNES-PADOVA-NOVO MESTO
V zadnji dan romanja nas je zbudil dež, ki nas je nato spremljal skozi cel dan potovanja proti domu. Po francoskem zajtrku in kavi smo še zadnjič spakirali kovčke in jih odložili na avtobus. V začetku celodnevne vožnje smo se s skupno molitvijo izročili v varstvo Nebeškega očeta in vseh svetnikov. Zapustili smo obmorsko mesto Cannes in se po slikoviti in urejeni francoski pokrajini odpeljali v smeri Padove. Med potjo smo občudovali urejene terase vrtnin in sadja. Vodička nam je ob tem razlagala kako Francozi na ta način izkoristijo razgiban teren. Nato smo se peljali mimo Monaka in si ogledovali poseljeno obalo, pozidano s stolpnicami, hoteli, hišami in tudi Knežjo palačo, ki stoji kot na nekakšnem koncu obale, obdana z zidovjem. Imeli smo dovolj priložnosti za fotografiranje mesta, ker je cesta strma in vijugasta in je tako šofer peljal bolj počasi. Ovinkasta cesta se je nato vila skozi številne tunele in ob azurni obali Sredozemskega morja.. Ker dež ni ponehal, nam je p. Tomaž dal na ogled film o Sv. Antonu Padovanskem. Tako smo lažje pričakali prihod v Padovo in se pripravili na sveto mašo, ki smo jo obhajali v Baziliki Sv. Antona v Padovi. Po maši smo se sprehodili po veliki baziliki in si ogledali kapelo z relikvijami Sv. Antona Padovanskega in z vsemi drugimi umetninami, s katerimi je bazilika zelo bogata.
Po ogledu bazilike smo se odpravili še do samostana kjer je živel in deloval svetnik Sv. Leopold Mandić, ki je bil izreden spovednik. Ogledali smo si njegovo spovednico, njegova redovna oblačila, malo kapelo, kjer je svetnikova desna roka in sobo, kjer je njegova grobnica. S tem smo zaključili obisk Padove. Čakala nas je le še nekajurna vožnja do doma. Vožnjo smo si popestrili s petjem in pripovedovanjem smešnic. V domovino smo prispeli malo čez polnoč in se hvaležni za zelo blagoslovljeno romanje odpravili vsak na svoj dom.

Manca HROVAT

FOTOgalerija

 

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*